A casa il pane lo acquistiamo quotidianamente, anche perché già il giorno dopo diventa gomma e, due giorni dopo, piombo. Tuttavia non mi vergogno a dire che, non sapendo dove poggiarlo, lo teniamo sopra il forno, tanto sta dentro il sacchetto. Nessun problema, se non fosse che il sesamo tipico del pane siciliano poi comincia a colonizzare una cucina, spargendosi ovunque, ivi incluse le feritoie del forno, generando così vapori notevoli quando questi va a temperatura e lo tosta!
Da qui la decisione di fare un cambio di vita radicale e prendere un portapane. Non ne vedevo uno da trent'anni, mia nonna lo aveva in legno e mi ero sempre chiesto come facesse ciò a mantenere fresco il pane. Difatti non ci riusciva, ma era affascinante. Questo già è un po' diverso, anche perché il metallo - più pesante - limita l'ingresso dell'aria ben più che il legno, con risultati decisamente migliori. Ma se la realtà è che continueremo a comprare il pane quotidianamente, vanificando la funzione del portapane, è anche vero che in questo modo esentiamo il forno dalla sua funzione secondaria e proteggiamo i panini dalle deliziose formiche che si trovano così tanto bene a casa nostra da non voler sloggiare.
Il portapane è più grande di quanto pensassi, ma del resto accoglie 14 litri e mezzo. Ho fatto una foto con sopra un cucchiaino per dare l'idea. Non vi entra una baguette per poco ma diversi panini si. Il look è retrò ma allo stesso tempo buono anche per cucine moderne, grazie anche al colore smaltato. A questo proposito il verde è meglio dal vivo che in foto. Fa molto sottomarino!
Il problema di fondo è che, si, nasce per conservare il pane (ma non è ermetico)...ma può essere utilizzato praticamente per qualunque cosa. Certo, 35€ (credo si paghi il design e le dimensioni, non certo il materiale) non si spendono per un contenitore per accessori da cucito o di minuteria, ma tecnicamente è valido anche per quello. Ne devo testare la resistenza alla ruggine e all'usura generale, ma gli usi sono limitati solo dalla fantasia.
Doma vsak dan kupujemo kruh, tudi zato, ker naslednji dan postane gumijast, čez dva dni pa svinec. Vendar me ni sram povedati, da ker ne vemo, kam bi ga dali, ga hranimo nad pečico, tako ali tako je v vrečki. Ni problema, le da sezam, ki je značilen za sicilijanski kruh, nato začne kolonizirati kuhinjo in se širi povsod, vključno z režami pečice, tako da ustvari precejšnje količine hlapov, ko doseže temperaturo in se popeče! Od tod odločitev, da korenito spremenim življenje in si priskrbim zabojnik za kruh. Že trideset let ga nisem videl, moja babica je imela lesenega in vedno sem se čudil, kako je ohranila svež kruh. Pravzaprav ni mogel, bil pa je fascinanten. To je že nekoliko drugače, tudi zato, ker kovina - težja - veliko bolj omejuje vstop zraka kot les, z bistveno boljšimi rezultati. A če je v resnici tako, da bomo še naprej vsak dan kupovali kruh in s tem izničili funkcijo posode za kruh, je tudi res, da na ta način pečico osvobodimo njene sekundarne funkcije in žemljice zaščitimo pred slastnimi mravljicami, ki so tako priljubljene v naših domovih, ki jih nočejo izločiti. Hlebnica je večja, kot sem mislil, a vseeno drži 14,5 litra. Za lažjo predstavo sem posnel sliko s čajno žličko. Bageta ni primerna za malo, več sendvičev pa je. Videz je retro, a hkrati primeren tudi za moderne kuhinje, tudi zaradi emajlirane barve. V tem pogledu je zelena boljša v živo kot na fotografijah. To je zelo podmorsko! Osnovni problem je v tem, da ja, ustvarjen je bil za konzerviranje kruha (vendar ni nepredušno zaprt) ... ampak ga je mogoče uporabiti za praktično vse. Seveda 35 € (mislim, da plačaš dizajn in velikost, seveda ne material) ni porabljen za posodo za šivalni pribor ali drobne dele, ampak tehnično velja tudi za to. Preizkusiti moram njegovo odpornost na rjo in splošno obrabo, a uporabe omejuje le domišljija.